Zagotavljanje pravice do azila 

Vsakdo, ki beži pred pregonom ali resno grožnjo v svoji lastni državi, ima pravico zaprositi za mednarodno zaščito. Pravica do azila je temeljna pravica, priznavanje pravice do azila osebam, ki izpolnjujejo merila iz ženevske konvencije iz leta 1951 o statusu beguncev, pa mednarodna obveza držav pogodbenic, vključno z državami članicami EU. EU je pogoje, ki jih je treba izpolnjevati za pridobitev mednarodne zaščite, vključila v svoj pravni korpus in ta koncept razširila z ustanovitvijo dodatne skupine upravičencev do mednarodne zaščite (poleg beguncev). To so t.i. upravičenci do subsidiarne zaščite.

Pravico do azila določa člen 18 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah . Člen 19 prepoveduje kolektivni izgon in posameznike ščiti pred odstranitvijo, izgonom ali izročitvijo državi, kjer obstaja resna nevarnost smrtne kazni, mučenja ali drugega nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja.

Države članice EU so sprejele skupno evropsko azilno politiko , ki vključuje tudi subsidiarno ali začasno zaščito.

Postopki za dodelitev azila morajo biti po vsej Uniji pravični in učinkoviti. To je temelj skupnega evropskega azilnega sistema  (CEAS).

Skupni evropski azilni sistem je sestavljen iz več zakonodajnih aktov , ki zajemajo vse vidike azilnega postopka:

  • „dublinska uredba“ , ki določa, katera država članica je odgovorna za obravnavanje prošnje za azil.
  • direktiva o azilnih postopkih, v kateri so določeni skupni standardi za pravične in učinkovite azilne postopke;
  • direktiva o pogojih za sprejem, ki določa minimalne skupne standarde za življenjske razmere prosilcev za azil in zagotavlja, da imajo prosilci dostop do nastanitve, hrane, zaposlitve in zdravstvenega varstva;
  • direktiva, ki določa pogoje, ki jih morajo izpolnjevati begunci ali osebe s subsidiarno zaščito, in ki upravičencem ponuja vrsto pravic (dovoljenja za prebivanje, potovalne dokumente, dostop do zaposlitve in izobraževanja ter socialno in zdravstveno varstvo).